OB 8. MARCU – ŽENSKE RAZISKUJEJO ZA ŽENSKE
Univerza na Primorskem (UP) v podatkih o zaposlenih ženskah in študentkah ne sodi v večino značilnih podatkov. Med vsemi skupinami interne javnosti tako prevladujejo ženske, in sicer je med visokošolskimi učiteljicami in sodelavkami ter raziskovalkami 51,9 % odstotkov žensk (261), med podpornimi službami pa 75,2 % (200). Žensk zaposlenih v vodstvenih strukturah je 42,8 %.
Ob približevanju 20. obletnice je prav, da se ozremo nazaj. UP je namreč ne le prva univerza v Sloveniji z žensko rektorico - dr. Lucija Čok, od leta 2003, ki je univerzo vodila od nastanka, temveč ostaja edina slovenska univerza z dvema rektoricama med mandati. Sedanja rektorica, dr. Klavdija Kutnar je vključena tudi v Evropsko združenje rektoric - European Women Rectors Association (EWORA), mednarodno neprofitno združenje, ki promovira vlogo žensk na vodilnih položajih v akademskem svetu in se bori za enakost spolov v visokošolskem prostoru na evropski in mednarodni ravni. Danes tudi štiri od šestih fakultet vodijo dekanje.
Tudi med mlado generacijo je večina ženskega spola, saj je študentk na vseh stopnjah študija 76,80 % in prednjačijo od prve (75,52 %) prek druge (81,85 %) do tretje, to je doktorske stopnje (69,47 %) študija. Tudi med mladimi raziskovalci, ki so se usposabljali v preteklem letu je 59 % raziskovalk. Pomemben poudarek je tudi, da je višji ali izenačen odstotek študentk na fakultetah, ki usposabljajo na naravoslovnih smereh, kjer se še vedno pojavlja stereotip večje primernosti za moške.
Na mednarodni dan žensk in deklet v znanosti smo se osredotočili na projekte, namenjen izboljševanju zdravja in položaja žensk, ob 8. marcu pa smo se obrnili na raziskovalke na UP in njihova področja, ki bodo z napredkom in dognanji pripomogla k izboljšanju različnih področij življenja za ženske. Tako smo jih vprašali o namenih njihovih raziskav in njihovi vlogi v raziskovanju.
V intervjuju spregovori o doktoratu v zaključevanju "Samomorilno vedenje žensk: vloga intimnopartnerskega nasilja in rezilientnoati do samomorilnosti" v katerem se ukvarja z javnozdravstvenima problematikama – samomorilnim vedenjem žensk in intimnopartnerskim nasiljem.
Kako vaše delo/projekt pripomore k reševanju težav, ki so bolj specifične za ženske, njihov položaj ali druga vprašanja?
V svoji nalogi se ukvarjam z dvema pomembnima javnozdravstvenima problematikama – samomorilnim vedenjem žensk in intimnopartnerskim nasiljem. Samomorilno vedenje žensk je zaradi nižjega količnika samomora med ženskami, v primerjavi z moškimi, slabše raziskano, intimnopartnersko nasilje pa je del večjega družbenega problema – nasilja na podlagi spola, ki izhaja iz patriarhalnih družbenih struktur. Z nalogo želim spoznati epidemiološke in psihološke razsežnosti omenjenih problematik, predvsem pa v ospredje postaviti doživljanje žensk ter pripraviti teoretično osnovo za intervencije na tem področju.
Kaj je navdihnilo vaš trenutni raziskovalni projekt ter vas sodbudilo, da ste se odločili za kariero v znanosti, zlasti na področju, ki se prepleta z vprašanji spola?
Razmišljanje in odkrivanje novega znanja je bil zame vedno eden najljubših hobijev in ko sem začela s študijem Biopsihologije na UP, sem vedela, da želim delovati v akademskem okolju. Zanimanje za raziskovanje na področju spola pa izhaja predvsem iz lastne izkušnje bivanja v ženskem telesu. Tekom odraščanja sem namreč doživljala precej ovir pri sprejemanju dejstva, da sem ženska, saj sem ponotranjila veliko negativnih predsodkov o ženskah in nisem si želela, da ti predsodki veljajo zame. Ko sem spoznala, da tu ne gre le za osebno doživljanje, ampak za strukturni problem, sem občutila nekakšno olajšanje, ampak tudi jezo, ki me je motivirala, da svoje delovanje usmerim v reševanje te problematike.
Kako menite, da bodo vaše raziskave prispevale k razumevanju samomorilnega vedenja žensk, vloge intimnopartnerskega nasilja ter rezilientnosti do samomorilnosti?
Rezultati moje raziskave osvetljujejo dejstvo, da se dobra tretjina žensk v Sloveniji sooča z mislimi o smrti oz. samomoru, slaba tretjina pa je imela izkušnjo intimnopartnerskega nasilja. Prav tako rezultati kažejo, kako povezana sta omenjena konstrukta - ženske, ki jim je izkušnja intimnopartnerskega nasilja povzročila večje trpljenje, imajo tudi večje možnosti, da se bodo borile z mislimi o samomoru. Model, ki je nastal v okviru doktorske naloge, kaže, da med ženskami, ki trpijo, obstajajo takšne, ki izkazujejo več virov rezilientnosti in doživljajo posttravmatsko rast. To lahko na prvi pogled daje vtis, da so posledice intimnopartnerskega nasilja za njimi, vendar rezultati kažejo, da temu ni tako in nas opozarjajo, da smo pozorni tudi na tiste, ki lahko navidez delujejo, kot da imajo situacijo pod nadzorom.
Ali ste vključeni v morebitna skupna prizadevanja ali partnerstva, da bi dosegli svoje raziskovalne cilje v podporo ženskam in dekletom?
Ukvarjam s problematiko, ki je interdisciplinarna in globalna, zato se želim povezati s čim več raziskovalci in strokovnjaki, ki delujejo na tem področju. V preteklem letu smo skupaj z raziskovalci iz Velike Britanije pripravili simpozij na temo intimnopartnerskega nasilja in samomorilnega vedenja med ženskami, vključena pa sem tudi v delovno skupino o samomoru med dekleti in ženskami, ki od nedavnega deluje pod okriljem Mednarodne zveze za preprečevanje samomora, vodijo pa jo raziskovalci iz Avstralije. V nadaljevanju si želim povezati tudi s slovenskimi raziskovalci, predvsem pa diseminirati rezultate med strokovnjake, katerim bi spoznanja lahko prišla prav pri svojem delu.
Bi izpostavili kakšen ključen mejnik, preboje, ki ste jih dosegli na svoji raziskovalni poti oziroma opisali kak pomemben rezultat vaših raziskav?
V svoji raziskavi ugotavljam, da ženske, ki so imele izkušnjo intimnopartnerskega nasilja, v splošnem doživljajo intenzivnejše težave v duševnem zdravju ter imajo manj virov, na katere se lahko oprejo pri premagovanju teh težav. Med te vire spada tudi socialna opora, ki se kaže kot najpomembnejši dejavnik, ki pri ženskah z izkušnjo nasilja viša rezilientnost do samomorilnosti. Žal pa je varovalna vloga socialne opore posebej izrazita ravno pri ženskah, ki niso imele možnosti deliti svoje izkušnje intimnopartnerskega nasilja z nikomer in izkazuje se, da so pri teh ženskah misli o samomoru pogosto povezane s sramom. To nam daje vedeti, kako pomembno je, da gradimo odprto in sprejemajočo družbo, v kateri se bomo ženske, ne glede na izkušnjo nasilja, počutile sprejete in neobsojane. Pomen teh rezultatov je bil priznan tudi med drugimi strokovnjaki s področja, saj sem za njihovo predstavitev dobila drugo nagrado na dogodku za mlade raziskovalce, ki je lansko leto potekal v okviru 32. svetovnega kongresa Mednarodne zveze za preprečevanje samomora.
Katere vrednote ali načela, ki so vam blizu, vas vodijo pri vaših raziskovalnih prizadevanjih, zlasti v kontekstu spodbujanja enakosti spolov in krepitve vloge žensk?
Prizadevanje za enakost spolov ter za krepitev vlog žensk sta področji, ki me zaradi osebne izkušnje morda nekoliko bolj pritegneta, vendar pa izhajata iz podobnih vrednot oz. osebnih dispozicij kakor druga področja, ki so mi blizu in se nanašajo predvsem na opolnomočenje posameznikov ali skupin, ki zaradi osebnih ali drugih okoliščin ne morejo izpolnjevati svojih potencialov in doseči občutka blagostanja. Srečo imam, da lahko opravljam delo, kjer me lahko, tako kot v življenju, vodita srčnost in sočutje. Motivira pa me tudi empatija, čut za pravičnost, želja po vključevanju in spodbujanju raznolikosti ter po tem, da bi se ljudje, ne glede na njihove okoliščine, počutili izpopolnjene.
Kakšen nasvet bi kot zgled za ambiciozne znanstvenice dali tistim, ki razmišljajo o vstopu na vaše področje ali si prizadevajo za podobne raziskovalne interese?
Javni prostor, tudi akademski, je bil dolgo časa rezerviran le za določen spol in določen družbeni razred, kar je vodilo v to, da so bila znanstvena spoznanja prilagojena predvsem skupinam, ki so jih ustvarjala. V današnjem času pa lahko opažamo, da se s tem, ko raziskovalne skupine postajajo bolj heterogene (ne le glede spola, ampak tudi starosti, družbenega razreda, etične pripadnosti itd.), spreminjajo tudi znanstvena spoznanja in teorije. Raziskovalci imamo to čast in odgovornost, da s svojimi spoznanji ustvarjamo obzorje poznanega in kljub temu, da pri svojem delu sledimo znanstveni metodologiji, vanjo hote ali nehote vnašamo tudi sebe in lastne poglede. Raziskovalke tako lahko s svojim delom ustvarjamo svet, ki upošteva več različnih perspektiv in je prilagojen širšim skupinam ljudi.